Static entries

Pirati so stari kot sta stara pomorski promet in trgovanje. V Sredozemlju so se s piratstvom ukvarjali že Iliri, Grki, Rimljani, Feničani, Goti in drugi. Napadali so obmorska mesta in trgovske ladje, trgovali z blagom in ljudmi. Vikingi so ropali obmorska mesta severne Evrope, severne Afrike, Francije in Italije. Na Jadranu pa so Slovani v sedmem stoletju celo popolnoma onemogočili pomorski promet. S podobnimi aktivnostmi so se ljudje ukvarjali tudi v Črnem Morju, Indiji in vzhodnih obalah Kitajske. Najbolj stereotipska slika pirata je pirat srednjega veka na Karibskih otokih. Z začetki kolonializma se je promet med Evropo in Amerikama povečal in s tem tudi dejavnost piratov v Atlanstkem oceanu. Čeprav je z 19. stoletjem pomorsko piratstvo precej zamrlo, pa še zdaleč ni izumrlo. Danes najpogosteje napadajo v Gvinejksem zalivu, ob obalah Somalije, Indonezije in Mehiškem zalivu. Pri nas poznamo še izraz gusarji, ki so jih najele države za napadanje tujih ladij, medtem ko so pirati to počeli na lastno pest.
Z istim izrazom so v Angliji že v 17. stoletju označili kršitelje monopola nad tiskanjem, ki ga je imela v rokah le ena združba. Nato je izraz zaobjel vse kršitelje avtorskih pravic s Statum kraljice Ane leta 1709 in Bernsko konvencijo leta 1886. Prvotno je izraz opisal le ljudi, ki so si s kršenjem avtorskih pravic pridobili protipravno premoženje. Danes s piratstvom označujemo vsakršen nezakonit način razmnoževanja, distribucije in uporabe avtorsko zaščitenih vsebin (nekateri sem vključujejo tudi kršitev patentov). Mediji pripenjajo piratsvu veliko prilastkov kot so glasbeno piratstvo, spletno, internetno, programsko, računalniško ... Pogosto želijo opisati določen način distribucije, a pri tem mešajo pojme kot so splet, internet in podobno. Če pogledamo vse te izraze, jih lahko razdelimo po vsebini in po načinu distribucije (ali razmnoževanju).

Tako imenovana digitalna revolucija nam je prinesla (poleg drugih (ne)dobrot) tudi elektronsko bančništvo. Elektronsko bančništvo obsega vse bančne storitve in plačila preko žič - interneta. Obstaja seveda več različnih tehnologinij, uporab in izvedb. Tukaj si bomo ogledali najpogostejše:

Pametni telefoni in tablični računalniki postajajo vse bolj dostopni. Nanje lahko naložimo programe podobno kot na osebne računalnike in večina programov, namenjenih tem napravam so enaki ali podobni v obeh okoljih . To so spletni brskalniki, odjemalci elektronske pošte, igrice in podobni. Nekateri programi pa so narejeni izključno za mobilne naprave. Ena skupina teh so programi, ki nam omogočajo nadgraditi resničnost.
Nadgrajena (dolpolnjena, obogatena, razširjena) resničnost je svet okoli nas, ki ga ndgradimo z navideznimi objekti (slikami, zvokom, videom in besedilom) s pomočjo računalnika. Večina pozna pojem navidezna (virtualna) resničnost, ki realen svet zamenja z navideznim (navidezne učilnice, spletni forumi, simulatorji, računalniške igre). Nadgrajena resničnost je ravnotako različna od potopitvene resničnosti, saj uporabnika obkroži z navideznim svetom. Pri nadgrajeni resničnosti se uporabnik nahaja v realnem svetu, ki je dopolnjen z navideznimi dodatki. Morda to zveni kot znanstvena fantastika, a se nadgrajena resničnost že dolgo uporablja.

V zadnjih petih letih se je trg mobilnih telefonov obrnil na glavo. Na prelomu stoletja smo evropejci kupovali telefone z navadno številčno tipkovnico in črno-belim ekranom. Američani mobilne telefonije skoraj niso poznali. Azijci pa so že imeli barvne ekrane. Časi se hitro spreminjajo. Pol leta nazaj sem na obisku čez lužo bil čudak z 3x3 centimetre velikim ekranon, po kateremu se ni dalo štrkati s prsti. En kup zanimivih pogledov domačinov je obstalo na meni, ko sem se po mestu sprehajal z navadnim zemljevidom. Saj veste, takim papirnatim in velikim. Prijateljica zemljevidu (in meni) ni zaupala in je skrbno gledala v svoj telefon, ki ji je kazal navodila od toče A do B. Tako skrbno, da sem jo moral jaz opozarjati na rdeče luči pri prečkanju cest.
Moram priznati, da nisem človek, ki bi kupoval nove naprave po tekočem traku in ki ba ga nove tehnologije takoj prevzele. Najprej me od novosti odvrne cena. Takoj za njo je zdrava pamet, ki mi veleva, da nove naprave ne potrebujem pri vsakodnevnih opravilih. Na tretjem mestu pa mi praksa trdi, da je pri vsaki novi napravi potrebno počakati od pol pa tja do dveh let, da se odpravijo začetne napake, slabosti in dodajo nove funkcionalnosti. Naj svojo miselnost malce obarvam. Svoj prvi mobilni telefon sem kupil dobrih 15 let nazaj in jih od takrat zamenjal natanko 4. Drugi telefon sem dobil kot darilo za dobro opravljeno storitev, tretjega sem kupil ker mi je predhodnega sin pojedel. Slednji je končal enako kot drugi in ker sem se branil kupiti novega, so mi četrtega dali, da sem bil lahko dosegljiv. No, tega sem vrnil, ker sem dobil pametni telefon.

Med vsem znano sago Wikileaks, so podporniki slednjega (skupina Anonymous) vdrli v strežnike podjetja HBGary, ki ponuja varnostne rešitve tudi ameriški vladi in pridobili dostop do elektronskih predalov pomembnih ljudi v podjetju. Prejšnji mesec so napadalci prišli do podatkov RSA (varnostnega oddelka EMC, ki je vodilno svetovno podjetje na področju informacijskih infrastruktur) in tako potencialno prizadeli njihov varnostni sistem SecureID (načina dvostopenjske avtentikacije, podobne avtentikaciji nekaterih spletnih bank, ko za prijavo potrebujejomo PIN in naključno zgenerirano število).
A kako lahko taka podjetja oz. njihovi zaposleni, ki ponujajo varnostne rešitve, klonijo? Pri obeh napadih so napadalci uporabili socialni inženiring. Ta vključuje prijeme, s katerimi žrtev nagovarjamo k razkritju osebnih podatkov z namenom izvedbe kaznivih dejanj (kraja denarja iz bančnih računov, napad na računalniški sistem ...). Metode socialnega inženiringa so med drugimi ribarjenje gesel preko lažnih spletnih strani (phishing), predpriprava na vprašanja o zasebnosti žrtve in posledično ustvarjanje avtoritete (pretexting), quid pro quo (ponujanje nečesa v zameno za nekaj: na primer navidezno pomoč uporabniku v zameno za geslo), nastavljanje prenosnih medijev z zlonamerno kodo kot vabo (baiting) in kraja podatkov preko lažnih interaktivnih telefonskih tajnic (IVR phishing). Med nabolj uporabnimi orodji socialnega inženiringa je elektronska pošta. Poglejmo si njeno uporabo v zgoraj omenjeih napadih.

Čeprav se meni zdi samoumevno, da bi ljudje morali poznati razliko med tema dvema pojmoma, me vsako leto nove generacije študentom presenetijo. Ko jim postavim vprašanje "Kaj je Internet?", jih večina samo skomigne z rameni. Sem pa tja dobim odgovor "To so strani kot je Facebook", "To je Google", "To je splet ne?" in podobno. Načeloma je internet vse to in še mnogo več. Naši študenti niste edini na tem svetu, ki vse te pojme mešajo. Pred nekaj časa je Goolge delal intervju sredi velikega jabolka in mimoidoče spraševal isto vprašanje. Ljudem je internet tudi mali modri *e*, ki ga imajo na namizju. In za vprašanja "Kaj ti imaš doma internet?" ali "Lahko odpreš internet?" nikoli ne vem, kakšen mora biti odgovor. Jaz interneta nimam doma, ker je prevelik in predrag za moj žep; sem pa vanj povezan od doma. Ravno tako ne morem odpreti interneta, ker ta ni zaprt; lahko se pa nanj povežem (če še nisem) in odprem brskalnik za brskanje po svetovnem spletu.

Video igrice in igre imajo dolgo zgodovino. Od 70' let prejšnjega stoletja, ko je večje število ljudi začelo posedati za računalniki, pa do danes, se je okoli video igračarstva razvila težka industrija. Najprej so bili posamezni zanesenjaki, študenti računalništva in programerji, ki so ljubiteljsko ustvarjali video igrice. V začetku 80' let prejšnjega stoletja je večina samostojnih razvijalcev začela ustanavljati podjetja ali pa so se pridružili podjetjem, ki so želela razvijati video igrice in igre. Danes je industrija video iger in igric težja kot kinematografska industrija ZDA. Video igre in igrice igrajo ljudje vseh starosti in spolov na vseh kontinentih našega planeta.

V svetu računalništva se vsako leto pojavi kakšna nova priljubljana beseda. Spomnimo se na primer besed blog, socialno mreženje, splet 2.0. V zadnjih dveh letih se pojavlja beseda računalništvo v oblaku. Večina uporabnikov spleta (če ne vsi) ga uporablja (v taki ali drugačni obliki), a večina niti ne ve, kaj računalništvo v oblaku pomeni. Preden se lotimo posameznih primerov si poglejmo razlago v iSlovarju:
"Računalništvo v oblaku je slog računalništva, pri katerem so dinamično razširljiva in pogosto virtualizirana računalniška sredstva na voljo kot storitev prek omrežja".
Razlaga je precej suhoparna. Zato jo bomo razložili bolj po domače. Računalništvo v oblaku je storitev, ki jo uporabljamo preko svetovnega spleta. Na primer našo elektronsko pošto. Naša elektronska pošta je nekje "v oblaku" in odjemalec elektronske pošte (spletna stran preko katere jo beremo) ravno tako. Kot uporabnik ne vemo točno, kje je naša pošta shranjena in kje točno se nahaja spletna stran preko katere jo beremo. Vse kar potrebujemo je spletni naslov odjemalca (na primer www.hotmail.com, www.gmail.com, mail.yahoo.com, …). Odjemalec elektronske pošte v oblaku poskrbi, da nam prikaže spletno pošto v oblaku. Vsi ki imate elektronski naslov pri na primer Gmail-u, ste lahko opazili, kako se je velikost poštnega predala večala od enega pa do sedmih gigabajtov. Pri Googlu so dodajali diskovje, pri čemer se mi kot uporabniki nismo preveč obremenjevali s tem kako, kaj, kdo in kje se je vse to dogajalo. Prednost take storitve je, da uporabniki ne potrebujemo dodatne programske opreme, ni nam potrebno skrbeti za diskovni prostor, arhiviranje in podobne reči, saj za vse to skrbi ponudnik storitve.

Študijsko leto se ponovno začenja in kot vsako leto, tudi letos prinaša nekaj novosti. Če ne drugo, vsaj nove predmete, nove profesorje, asistente in knjige. Morda pa tudi kupujete novo računalniško opremo ali pa samo posodabljate staro. Da vam bo morda lažje pri izbiri, si poglejmo, kaj je novega na trgu.

Facebook ponuja storitev "socialnega mreženja" na spletu. Socialno mreženje je obstajalo pred Facebookom in je po definiciji Wikipedie "družbena struktura vozlišč (posameznikov ali organizacij), povezanih preko ene ali več stičnih točk". Kar po domače pomeni, da ustvarjamo svoja socilana omrežja v različnih oblikah svojega udejstvovanja. Na primer: v prostovoljnem gasilskem društvu delim z ostalimi člani skupne vrednote in ti člani tvorijo del mojega socilanega omrežja. In Facebook nam v samem bistvu ponuja realizacjo socialnega omrežja na podlagi poznanstev. Še boljše! Ker socialno omrežje prenesemo na splet (in ker to storijo tudi drugi), si lahko ogledamo socialna omrežja vseh posameznikov, ki so v našem omrežju in tako lahko ustvarjamo nova poznanstva, ki bi jih drugače precej težko. Poleg tega lahko ljudi v našem omrežju posodabljamo s potekom našega življenja z objavo slik, posnetkov, besedil. Če želimo pridobiti še več poznanstev (takih s katerimi delimo skupne interese), vnesemo v svoj profil še svoje interese (priljubljeno hrano, glasbene skupine, filme, knjige ...) in se seveda včlanimo v različne interesne skupine (ljubitelji glasbene skupine, podporniki političnim strankam ...). Na tej točki se z naštevanjem prednosti lahko ustavimo. Vsaka prednost je namreč tudi slabost Facebooka.

Le redko kdo ne pozna velikana Google. Njihov iskalnik je verjetno marsikomu vhodna stran v svetovni splet. A od iskalnika do današnjega ponudnika spletnih storitev je minilo več kot desetletje, kar si lahko preberete v prejšnji številki Kažina. Obudimo spomin od prejšnjega članka, da dobimo občutek o njegovi velikosti. Danes je Google ponudnik elektronske pošte Gmail, spletnega pisarniškega paketa Google Docs (urejevalnik besedil, preglednic in predstavitev), programa za takojšnje sporočanje Gtalk, orodja za izdelavo spletnih strani Google Sites, koledarja Google Calendar, Google Video (poleg tega so kupili tudi You Tube), blogovnika Blogger, zemljevidov Google Maps, prevajalnika Google Translate, bralnika novičarskih virov Google Reader in še bi lahko naštevali. Poleg tega ponujajo nekaj programske opreme kot je Picasa za obdelavo fotografij in njihovo objavo na spletu, Google Earth za ogled naše Zemlje, spletni brskalnik Chrome in še nekaj namiznih programov, ki omogočajo povezavo z njihovimi storitvami. V nastajanju je še njihov operacijaki sistem Chrome OS.

Dandanes pogosto uporabljamo pojem DIGITALNO; imamo digitalni podpis, digitalni zapis glasbe, digitalno televizijo, digitalno uro, ipd. Pa vendar veliko ljudi ne ve, kaj točno pomeni digitalno in kaj analogno.

Poletje je mimo .. ahhh. Nas pa čaka zanimiva jesen. Novi predmeti, morda novi sošolci, sošolke, študij, zabave, športi in računalnik. Tudi če ta zadnji ni nov, ga lahko prenovite, saj nas na področju programske opreme čaka kar precej novosti.
Tokrat si bomo pogledali operacijske sisteme (OS). Našteti so po padajočem vrstnem redu izida.

Študijsko leto se počasi približuje poletju in pred vami je zadnja letošnja številka Kažina in posledično zadnja rubrika Brez slabe vesti. Zato lahko opravimo kratek pregled dogajanja na področju računalništva.Take preglede ponavadi pričakujemo decembra ali januarja a smo študenti vezani tudi na studijsko leto in Kažin tudi. Morda si boste lahko s čim pomagali pri izdelavi seminarskih nalog, ki so v tem obdobju kar precej aktualne.

V tem članku vam ne bom predstavil nobene nove programske opreme, operacijskega sistema ali raznih novosti oziroma socialnih premikov na spletu. V bistvu vam ne bom predstavil nič povezanega z računalniki. Ali pač. Saj je računalnik (v taki ali drugačni obliki) že v vsaki napravi (moj profesor na fakulteti se je že 1997 leta hvalil, da ima njegov računalnik v (dragem) avtu tako zmogljiv procesor kot njegov namizni Pentium). In vsaka naprava ima svoj vmesnik, ki se ga (na)učimo uporabljati kot vsak računalniški program.
Nedavno tega sem prebral članek Donalda Normana v reviji ACM's Interactions. Gospod Norman je strokovnjak na področju uporabniških vmesnikov in uporabnosti elektronskih naprav nasploh. Najdete ga na spletu, kjer ima veliko zabavnega za povedati www.jnd.org. Naslov članka je precej klišejski: Ljudje smo iz zemlje, naprave pa z vesolja. Ob prvi misli nam naslov ne pove ničesar, a v celoti povzame članek.
Po nekaterih raziskavah naj bi povprečna družina v zahodnem svetu imela doma 73 elektronskih naprav. Že ta podatek me je presenetil, da sem se lotil štetja nabora naše družine: (električni) štedilnik, pečica, mikrovalovka, sesalnik, pralni

V zadnjih nekaj letih je Wiki precej spremenil podobo spleta. Ideja Wiki spletišč je povzročila pravo revolucijo in Svetovni splet je po O'railleju (znan založnik literature povezane z računalništvom) prešel iz različice Splet 1.0 v Splet 2.0. Splet 2.0 je le izraz, ki označuje prehod uporabnikov spleta iz bralcev v aktivne ustvarjalce vsebine. Primer za to bi lahko bilo spletišče Obala.net, na katerem smo lahko včasih le brali in komentirali novice, sedaj pa lahko pišemo svoje novice, vnašamo dogodke, nalagamo slike, video posnetke, pišemo blog in počnemo še marsikaj drugega.

Najdeta se dva študenta s podobno miselnostjo in začneta ustvarjati. Nastane igra. Potezna strategija kakor je nismo vajeni. Namesto dolgotrajnih potez—tečnega grajenja zgradb in rekrutiranja vojakov, upravljanja s sredstvi in kompleksnih tehnoloških dreves ter spopadov, ki trajajo več ur—jo odlikujejo hitre poteze, preproste osnove in tekmovalnost v podobi večigralnosti.

V zadnjih letih je prodaja prenosnih računalnikov precej narasla. V zadnjem letu naj bi se v svetovnem merilu prodalo več prenosnih kot namiznih računalnikov. Tudi med študenti je vse več takih, ki si želijo prenosnik vzeti na predavanja in za vikend domov. In tudi takih, ki si želijo prenosnik odnesti k prijatelju in napisati skupaj seminarsko nalogo ali pa skupaj igrati igrice povezani v mrežo. Cene prenosnih računalnikov so se tudi precej spustile in so primerljive cenam namiznih računalnikov.
Preden se lotimo modelov in cen prenosnikov se moramo najprej odločiti zakaj bomo prenosnik potrebovali, koliko časa bomo preživeli za njim in kje ga bomo rabili. Od tega je odvisno kateri model bomo kupili in koliko denarja bomo zanj odšteli. Pa lepo po vrsti.

Ko pride na plan nova različica programskega paketa se vse vrti okoli novih možnosti. In tudi tokrat je tako. Pisarniški paket OpenOffice.org je doživel že tretji temeljit skok, ki na videz niti ni tako zelo temeljit. A se napredek skriva v podrobnostih. Vmesnik je doživel kup majhnih izboljšav, ki pripomorejo k boljši uporabnikovi izkušnji in posledično zadovoljstvu v vseh komponentah paketa: urejevalniku besedil Writer-ju, programu za delo s preglednicami Calc-u, predstavitvami Impress-u, bazami Base-u, risanje Draw-u in programu za oblikovanje matematičnih formul Math-u.

Študenti so že pregovorno 'revni' (če se stopnja revnosti meri v denarju). Zato imajo ponudniki različnih storitev za študetne posebne ugodnosti: cenejše vstopnice za koncerte, gledališča, kino in muzeje, javniprevoz in še kaj. Tudi prehranjujejo se lahko ceneje. Če dobijo sobo v študentskem (dijaškem) domu, plačujejo nižjo stanarino. Pri ponudniku mobilne telefonije lahko dobijo cenejše pakete in v banki jim ni potrebno plačevati raznih stroškov za vodenje računa. Na ta način se da prišparati kar precej stotinov. Stotin na stotin pa znese evro, dva, tri …
Kaj pa računalnik in seveda vsi programi, ki so pregrešno dragi (če si jih pridobimo po legalni poti)? ŠOUP bo letos ponudil prenosnike po študentom dostopni ceni (če bo zanje dovolj zainteresiranih). Na njih bo naložena vsa potrebna programska oprema, ki jo potrebujemo za študij in obštudijske dejavnosti. Ostanejo le še študenti, ki prenosnik ali že imajo ali pa ga ne potrebujejo. Kje lahko ti študenti dobijo programsko opremo (po legalni poti) bomo opisali naslednjih vrsticah.

RSS je preprosta tehnologija, s pomočjo katere lahko sledimo spremembam na spletnih straneh, ki nas zanimajo. Za boljše razumevanje bomo najprej opisali dva primera uporabe.
V nam zanimivem blogu avtor objavlja enega do dva prispevka na teden. Namesto da vsak dan gledamo, če je na blogu kaj novega, zato skrbi RSS program. Ko pride na blogu do nove objave nas program o tem opomni. Lahko na primer tudi tako, kot to počnejo programi za branje elektronske pošte, ko dobimo novo sporočilo.
Drugi primer je novičarski portal, ki dnevno objavi približno 30 novic. Namesto, da po spletni strani brskamo in iščemo, kaj je novega, za to skrbi RSS program in nas opominja o dodanih novicah.

Beseda Blog je postala v zadnjih letih stalnica, ko govorimo o svetovnem spletu in z njim povezanih socialnih aplikacijah. Blogi so del tako imenovanega Spleta 2.0, ki opisuje preskok iz statičnega spleta v dinamičen splet, v katerem s preprostimi orodji soustvarjamo vsebino in sodelujemo z drugimi. Preskok je omogočil pričakovan razvoj tehnologij, ki so jim sledile preproste spletne aplikacije. Spletne skupnosti se danes tako srečujejo na spletnih straneh socialnega mreženja, wiki straneh, blogih in podobnih orodjih, ki nam na spletu omogočajo povezovanj z drugimi in ustvarjanje vsebine. Kaj sploh je blog? Beseda blog je skovanka iz besed Web in Log ali spletni dnevnik – spletna stran z dnevnikom.

Računalnik je postal splošno uporabno orodje za veliko opravkov. Med njimi je tudi izdelovanje prosojnic za različne namene: predstavitev seminarskih nalog, diplomskih del, člankov, predavanj, ... Z razvojem računalništva se je izdelava predstavitev predvsem pohitrila in pocenila in ročna izdelava prosojnic ni več pogost pojav. Čeprav se še vedno dosti uporablja grafoskop ali pa tablo z listi (ki so lahko že popisani ali jih pišemo sproti na predstavitvi). Različno od potreb torej.

PDF je v zadnjih letih postal nekakšen standard za pošiljanje dokumentov preko spleta ter objavo dokumentov na spletnih straneh. Viden je namreč na vseh računalnikih enako ne glede na uporabljeno pisavo in oblikovanje. Kar za druge oblike besedilnih datotek žal ne velja. PDF je odprt standard, ki ga je izdelal leta 1993 Adobe prav za izmenjavo dokumentov na spletu. Danes je Adobe s svojimi programskimi izdelki vodilno podjetje na področju pregledovanja in urejanja PDF dokumentov. Od vseh programov je le pregledovalnik brezplačen a ne odprtokoden. Obstaja pa mnogo drugih programov, ki tako ali drugače zamenjujejo in dopolnjujejo Adobove izdelke. Te programe smo razdelili v tri skupine: programi za pregledovanje, za izdelavo in programi za popravljanje PDF dokumentov.

Zakaj bi sploh skrbeli za varnost pri brskanju po spletu? Večini nam ni ravno ljubo, da kdo sledi našim aktivnostim. Si predstavljate nekoga, ki bi nam sledil cel dan in si zapisoval naša dejanja, koliko časa smo porabili za kakšno dejanje, koga vse smo srečali in podobno. Če bi to vedeli, nam verjetno ne bi bilo vseeno. Kaj pa če nas sreča nekdo, ki trdi, da je agent zavarovalnice, pri kateri smo zavarovani in da moramo popraviti svoje podatke. Pod nos nam pomoli nek obrazec in mi ga mirno izpolnimo? Verjetno ne.
Pa vendar se nam to dogaja vsak dan na spletu. Na spletnih straneh puščamo podatke o naših navadah, kaj iščemo, kaj kupujemo, kaj nas zanima. Uraden izraz za to je profiliranje uporabnika in glede na naše dejavnosti vedo spletne strani ponuditi izdelke ali storitve, ki bi nam verjetno bile zanimive? A si to želimo? Morda da, morda pa ne. A kako to preprečiti?

Ponovno je tukaj čas za izdelavo prazničnih čestitk. Kar sicer zahteva ogromno energije in ur dela. Zato se vedno več ljudi odloča za nakup čestitk. Zadnja leta je v modi kupovanje čestitk raznih dobrodelnih organizacij in društev. Naš nakup je zanje sicer dobrodošla finančna podpora. Za nas pa neke vrste potuha in samotolažba: “Saj smo nakup čestitk povezali z nečim koristnim in smo sočloveku pomagali”. A sočloveku lahko pomagamo tudi ob malce manj prazničnem času oziroma kar celo leto. December je pa priložnost, da se lotimo in obnovimo ročne spretnosti, ki smo jih pridobivali celo osnovno šolo, ko smo izdelovali čestitke za naše mame ob prazniku žena, pa čestitke za novo leto pa čestitke Dedku Mrazu in še za koga. Lahko se zberemo v krogu družine in skupaj ob škarjah, lepilu in papirju preživimo nekaj kvalitetnega časa. Ali pa to storimo v družbi cimrov, sošolcev, prijateljev. Več glav im tudi več idej in druženje se zna zavleči pozno v noč. Rezultati so pa lahko lepe ročno izdelane čestitke.

Tudi naša univerza je v koraku s časom in svojim študentom nudi marsikaj na področju informacijskih tehnologij. Večina študentov pa tega ni ne ve. Razen zadev, ki so tesno povezane z študijem in prijavljanjem na izpite :). Te so namreč neizogibne! Pa pojdimo po vrsti.

Veliko, le da se tega niti ne zavedamo (ali se nočemo zavedati). Računalnik in z njimi povezana programska oprema so hudič. Večina od nas nas niti ne ve, kako pregrešno draga je programska oprema, ki jo imamo na naših računalnikih. V bistvu večine to niti ne zanima. Programsko opremo so namestili brati, sosedi, morda sorodnik. In s tem si ne belimo več glave. Po eni strani podjetja jamrajo, da uporabljamo njihov program ilegalno, po drugi strani si pa manejo roke. Ko se vi učite uporabe programa doma, oni vedo, da ga boste uporabljali tudi v službi in tam bo program nameščen s kupljeno licenco. S piratsko opremo si podjetja povečujejo moč, saj se tako povečuje število njim "zasužnjenih" uporanikov. Le pomislite koliko dokumentov imate shranjenih v obliki, ki jo odpirajo le plačljivi programi (.doc, .ppt, .xls, ...). Če se nekega dne uporabnik zaveda svojih grehov in se odloči, da ne bo več uporabljal nelegalne programske opreme, se pravzaprav zelo težko če že ne nemogoče, postavi na pravo stran zakona. Na koncu mu ne preostane drugega, kot da programe plača. Tako imajo podjetja od piratstva tudi korist.

Odprtost se lahko razume na več načinov. Eni pijejo kavo in odvajalni čaj, da bi bili odprti. Drugi so odprti in vse vsem povejo ter ničesar ne skrivajo. Tretji pa mislijo odprto. In o tako odprtosti bomo tukaj pisali. O odprtem znanju, standardih in pretoku informacij, kar je pripomoglo k razvoju do točke, na kateri je človeštvo danes. Zakaj potrebujemo (odprte) standarde?

OOo se je glasil vzklik navdušenja, ko smo uporabniki končno dobili programski paket primerljiv z Microsoft Office. Seveda je še bolj pomembno to, da je paket odprtokoden. Kar za navadnega uporabnika pomeni, da je zastonj. Z namestitvijo in uporabo ne krši nobenih zakonov in na svojem računalniku uporablja legalno programsko opremo. Navdušuje tudi to, da dokumente, napisane v programih Microsoft Office, lahko odpiramo in urejamo v OOo. In seveda obratno. Dokumente, ki jih napišemo v OOo, lahko odpirajo in popravljajo uporabniki, ki imajo nameščen Microsoft Office. Pa gremo po vrsti kot so hiše ....

Čarovnice so v srednjem veku skrbno skrivale recepte čarobnih napojev in še danes ne poznamo napitka s katerim bi si olajšali na primer učenje. Recept se je s skrivanjem in varovanjem žal zgubil in obtičal nekje v zgodovini. Še danes se znanje skriva. Znanje največjih mojstrov (kuharjev, vinarjev, obrtnikov, ...) se ponavadi prenaša le iz roda v rod, sicer bi mojster izgubil svojo vrednost. Če bi konkurenca prišla do njegovega znanja, bi lahko sama naredila enakovreden izdelek. Če bi temu znanju dodala še svoje znanje, bi lahko naredila še boljši izdelek in s tem mojstra izpodrinila iz trga? Ne. Poglejmo enega najbogatejših NAGIH kuharjev na svetu, ki niti kuhar ni po poklicu. Svoje znanje je pokazal celemu svetu. In ga je kdo izpodrinil? Nasprotno. Večina ljudi ga ravno zato obožuje. Seveda je ogromno zaslužil s knjigami in TV oddajami. Vendar je svoje znanje oddal vsem nam.

Verjetno je že vsak slišal za zloženko "InstallFest" ali namestitveno delavnico. Večina nas ob tem pomisli na en kup čudakov, ki nosijo očala z debelimi stekli in na edino gibanje, ki ga obvladajo - to je vrtenje prstov po tipkovnici. In tej ljudje se na takih prireditvah zbirajo in modrujejo o svojih sposobnostih. Slika pa je zelo drugačna in seveda veliko bolj zabavna ter nikakor tako stereotipna.

Zadnja leta si pot v osebne računalnike utira (za nekatere) najboljši spletni brskalnik, ki je prilezel do druge različice. Hitremu širjenju botruje kvaliteta in preprosta uporaba. Ime mu je Firefox in če imate 5 minut časa ga preizkusite. Morda vas preseneti.

Matjaž Kljun, Alan Dix
Collaboration Practices within Personal Information Space Workshop on Personal Information Management. CSCW 2012, Seattle, WA
More | Abstract | PIM 2012 | Download (PDF) | BibTex | EndNote (RIS)

Each one of us has our own way of managing personal in- formation. We have to decide on organizational structures and among other things about placement and naming of in- formation items. Most of the knowledge behind information management decisions is only known to its owner. Most of it is also lost in formal organization structures and cannot be deciphered by an outsider. However, even if personal space of information holds our own personal note, it still carries a lot of collaboration activities as tasks and projects often involve other people. In our study on the difference between how people manage project-related information and how they perceive and visualize it (tacit knowledge), several collaboration practices emerged. We grouped our observa- tions of collaboration into three categories: (1) the creation of a personal information collection out of shared informa- tion, (2) the use of email as an essential tool for file distri- bution and (3) the linkage of project collaborators to their files rather than projects.

@incollection {kljun2012collaboration,
   author = {Matjaž Kljun and Alan Dix},
   affiliation = {Infolab21, School of Computing and Communications, 
                  Lancaster University, Lancaster, LA1 4WA United Kingdom},
   title = {Collaboration Practices within Personal Information Space},
   booktitle = {CSCW 2012. Workshop on Personal Information Management},                  
   year = {2012}
}
    

TY  - CHAP
AU  - Kljun, Matjaž
AU  - Dix, Alan
T1  - Collaboration Practices within Personal Information Space
TI  - CSCW 2012. Workshop on Personal Information Management
T3  - Lecture Notes in Computer Science
PY  - 2012
ER  - 
    

2011

2010

2009

2008

2007

2006

2005

Complete list of publications

Complete bibliography from COBISS (downloaded on 05/10)